Omemba: Ira Ratej

»Ena izmed negativnih posledic delovanja družbe, ki jo razjeda korupcija, je množica šolanih ljudi, ki ne morejo uresničiti svojih aspiracij in talentov, ker preprosto nimajo zvez.«

»S korupcijo prežeta družba izgublja neizmeren potencial mladih, ustvarjalnih ljudi in začne sčasoma stagnirati na vseh področjih.«

»Ne vstopaj v gledališče z blatnimi čevlji.«

»Rada imam gledališče. Rada imam gledališče, kljub. Rada imam gledališče, kljub in ravno zaradi. Rada imam gledališče, kljub in ravno zaradi ... in sploh.«

»Tukaj si torej ne delimo všečkov, pač pa ljubezen. Zato je v ljubiteljskem gledališču prav vsaka zgodba, pa najsibo tragedija, komedija, historija, pastorala, pastoralna komedija, historična pastorala, predvsem naša skupna Ljubezenska zgodba.«

»Ne moremo reči, da znanstvenofantastična dela niso vplivala na našo zavest in dojemanje sveta.«

»Najbolj pretresljivi songi so posvečeni našemu ogroženemu planetu.«

»Želimo si, da bi gledalci spoznali, kaj nas čaka, če ne bomo spremenili svojega odnosa do okolja in sprevideli, da ima vsak izmed nas moč spreminjanja sveta na boljše.«

»Pri iskanju prostorske postavitve sem imela težek premislek.«

»V spodnjem svetu z različnimi barvami in materiali, v zgodnjem pa z belo barvo, 'sprano in brez energije'.«

»Vemo, da so prestrašeni ljudje najvodljivejši.«

»Mislim, da ta čas še kar traja, to je čas strahu.«

»Želel sem povedati zgodbo in pokazati, da res ni treba do skrajnih meja, zato da se zavemo, kaj je pomembno.«

»Na koncu ni obveljala niti agonija niti evforija, enostavno sva z Iro naredila neki čehovski izdelek, ki ga posredujeva občinstvu.«

»Že takrat je bilo povsem jasno, da bom vse življenje potnik, popotnik, tujec.«

»Ali mora biti človek res tako sam in v brezupnem položaju, da se začne zavedati, kaj je v tem življenju v resnici pomembno.«

»Ne vem, če je to še igra. In to potem tudi ni več predstava.«

»Ni predstava, je dogodek in izpoved. Največ kar lahko človek od sebe da in je poklon gledališki hiši, v kateri sem zaposlen, pomorstvu in upanju.«

»Človek v morju je pozdrav in oda upanju, ki hkrati s seboj prinaša spraševanje.«

»Človek v morju je zgodba moškega, samega v praznini.«

»Človek v morju je projekt, ki je najbolj nenavaden v dosedanjem njenem delu.«

»Kaj bo, če sploh bo, nastalo.«

»Poleg tega mu je Metz 'pomagal spolirati' njegovo delo.«

»Avtor je v njem 'izjemno igriv in se lahkotno sprehaja skozi temeljna človeška vprašanja, pri čemer ne moralizira in ne svetuje, ampak nam zastavlja vprašanja'.«

»V njem je najti tako poezijo kot filozofska razmišljanja o življenju, bivanju in smrti.«

»Dramatik v besedilu ne ponuja nasvetov, kako se spopasti s smrtjo, ki nas vse čaka.«

»Vse skupaj je zapisano kot 'blag, prijazen prijazen pogovor z gledalcem, čeprav govori samo Ostan.'«

»Kaj komu pomenijo sreča, smisel in sočutje, je odvisno tudi od tega, kateri generaciji pripadamo, kakšne vzgoje smo bili deležni in v kakšni družbi živimo.«

»Vse te rane, ki si jih zadamo med sobivanjem, se spremenijo v brazgotine zamer, ki nas za zmeraj zaznamujejo, in niti olje črne kumine, vsesplošno zdravilno, ne olajša naših bolečin.«

»Kot pri Bergmanu se tudi pri Zemljičevi z odhodom enega od protagonistov razmerje ne konča, ampak je to le šele začetek konca, ki je sestavljen iz niza zbližanj in oddaljevanj.«